“Zakaj nič ne čutim? Kar nekaj govorite ”začuti, začuti”, jaz pa nič ne čutim.”
Točno te besede so kot strela z jasnega in z veliko jezo zletele skozi njo.Tudi to je dobro, sem odgovorila. Tudi to, da ne čutiš, moraš nekje občutiti. In razločevati od čutenja.Pot se je začela…
In res se je.
Zadnjih nekaj dni opazujem telesa. Težko bi sploh opisala, na kakšen način. Posebna energija me posrka vanje, razgrnejo mi zgodbe, skozi katere so hodila, kaj vse so trpela, kaj požirala v grlu, kaj je peklo v prsih, kaj so nosila ramena in hrbet, kako so vse to, kar je tisti človek, nosila stopala.
Telesa… telesa govorijo.
Vlečemo jih sem in tja.
Oblečemo jih, damo jih spat.
Nekaj jim damo še za jesti, tako, bolj na hitro.
Moje telo, kako si?
In zdaj mi gre kar na jok.
Kako si, moje drago telo?
Si srečno, si zdravo?
Te hranim z negovalnim partnerstvom?
Te čuvam s postavljanjem meja takrat, ko je to potrebno?
Te objamem, ko ne zmoreš več pritiskov?
Te izjočem, ko si žalostno?
Te slišim, te vidim?
Te nahranim z radostjo?
Si polno? Si votlo? Si še tu, si še moje?
Dajmo jim besedo.
GLAS! Dajmo jim glas!
Naša telesa hočejo svoj glas nazaj!
Kot detece te bom pobožala.
In počasi iz nečutenja bo rastla nit čutenja.
Počasi, počasi.
Votlost se bo polnila s toploto.
In ko bomo začeli spet čutiti, bomo vedeli… zakaj smo enkrat v preteklosti bili primorani odrezati svoje čutenje.
Pomagalo nas je zaščititi, preživeti, se prilagoditi.
Hvala, moje telo.
Hvala za to, kar si zmoglo.