Veliko let sem živela skozi šivankino uho.
Nisem imela zaupanja v Življenje. V to, da bo zame poskrbljeno. Da je tudi zame dovolj. Vse, kar je prišlo v moj vsakdan, sem izkusila ravno toliko, da bi lahko šlo tudi skozi šivankino uho.
Dokler nisem pozdravila globoke občutke zapuščenosti, ločenosti in nezaupanja, sem živela tudi tako – ločena od Življenja. Od svojega telesa. Svojega bistva. In takrat Človek ne vidi darov, čudežev in ne čuti lastne moči.
Bila je dolga pot zdravljenja tega mojega dela senc in korenin, zame več kot 10 let. Hvaležna sem, ker te Poti danes odstiram skupaj z mnogimi klienti. In čeprav do najlepšega in največjega Vrha ni bližnjice, je vedno možnost sopotništva.
In, glej…
Vse te travne bilke.
To cvetje.
Pogledi in nasmehi.
Tople dlani.
Šelestenje tisočerih listov vetru.
Voda, ki šumi in buči.
Za mene, za tebe, za onega, za njih, za cel Svet.
Tudi zame je dovolj.
In tudi zate.