Ljudje smo bitja z razpokami.
Skozi Življenjski tok se jih naučimo zapolniti z nečim, kar ne boli tako zelo, kot razpoke same. Z bog ve vse čim.
Z deloholištvom, hrano, pornografijo, modrovanjem, kritiziranjem, druženjem, popivanjem, drsenjem po takšnih in drugačnih zaslonih, odnosih, matranjem telesa, raznimi nazivi, odvisno ljubeznijo …
Vsaj za hip je naša povrhnjica spet cela.
Razpoke so čudna in čudežna bitja. Res, kot živa bitja in živi organizem se nas oklenejo. Če jih prepoznamo, ozavestimo, najdemo, lahko še tako velike razpoke celo osmislijo naše bivanje, delovanje, čutenje. Če jih ne prepoznamo, nas zasužnjijo. Postanejo velik strup.
Zato imam rada svoje razpoke. So jaz in jaz so one. Vem, da so tu, včasih jih čutim in vidim močneje. Včasih me opogumijo, včasih osamijo. Z njimi rastem in se spreminjam. Zato so tako zelo moje.
In če se nam zgodi kdaj v Življenju, če imamo ta blagoslov, da jih nekdo vidi, te naše razpoke, in ne zbeži, temveč jih objame z nami vred… potem je to Ljubezen.
In v to globoko verjamem.