Danes sem veliko razmišljala o utišanosti. Toliko njenih obrazov sem videla in hkrati tudi doživela toliko prebojev v osebno moč. Biti utišan se mi zdi nekaj najtežjega v Življenju. Ko na življenjsko iskro nekdo položi nekaj težkega, gmotnega, nekaj, kar ne pusti dihati in goreti. Nekaj, kar nam reče “Ni dovolj! Ni pomembno! Ni vredno!”
In od iskrenja ostane le dim.
Še težje je, ko/če ugotovimo, da smo se skozi svojo Pot začeli naučili utišati kar sami. Samega sebe. Globoko v sebi zato, da bi bili prepoznani, ljubljeni, sprejeti in – vsaj na videz – varni.
Pogosto smo na svoji življenjsko poti utišani že zgodaj. Ko naš glas, potrebe in Resnica niso prepoznani, ustrezno negovani, nahranjeni in slišani.
Zaupati svojemu glasu, svojemu Vodstvu, in živeti po njem, naenkrat postane najtežja naloga, ki nam odpira rane in sipa sol na bolečine. Kako vedeti, kdo sem? Koga živim skozi sebe, če ni mene v tem telesu? S katerim glasom potujem v odnosih, če je bil moj glas zadušen in utišan?
Čeprav smo dolga leta živeli v svetu, ki je nekje in nekoč ostal utišan, je pot skozi našo največjo bolečino tista, ki bo rodila našo največjo moč.
Življenjska vizija zahteva od nas pogum, da ji pogledamo v oči in sprejmemo ‘Ja, tja. Zmogel bom. Ne vem, še sicer, kako… Ampak…Odločam se za to.’
Menim, da svojo višjo Vizijo, če smo bili v Življenju močno utišani, še kako potrebujemo. In da postanemo to, kar je še nekje tam – v daljavi, še tako neznano, strašljivo, novo in hkrati tako neskončno lepo in mogočno – je v prvi vrsti stvar pogosto izbire. In neomajne odločitve. Zase.
Ne glede na to, kakšna pot je za nami, je vsak dan moč v nas, da izberemo Življenje. Najti to moč pa je nekaj, kar nas bo na poti iz utišanosti rodilo v novega človeka.