Svojih osebnih mej ne morem poznati brez tega, da bi čutil svoje telo.
In zdaj smo… pri telesu? Kolikokrat slišim, da so vas zelo dobro mnogi povedli v svet ”duhovnega” (mimogrede, kaj pa je to, znate opisati? 
) in da ste se končno takrat odmaknili od tega svojega telesa.
Kako, prosim?!
To je podobno, kot da ne bi bilo pomembno, v kakšno zemljo sadim sadike krompirja. In potem bi jih sadila in sadila v pesek in bi se čudila, zakaj nič ne obrodi. Tudi naše telo je zemlja. Je kot najbolj rodovitna prst, skozi katero sejemo in žanjemo. Ni vseeno, kakšno je, saj bo tako tudi obrodilo. Stik s telesom rojeva, materializira, nas povezuje z drugim in živim.
Zato se v takšnih trenutkih prelevim v Mati Levinjo, pogosto celo zarjovem in se ne premaknem od tega, da ščitim tako sveto področje – naše telo in telesno izkustvo!
Če vas kdo uči (napeljuje v svet čutenja, terapevtskega dela in procesa), da telo ni pomembno in da se je najboljše umakniti iz njega, ker so (baje) pomembne samo energije (ampak hm… tudi in predvsem telo je energija!), bejžte stran, in to hitro!
Dober terapevt ne bo nikoli, nikoli odrezal človeka od telesa in telesnega izkustva!
Danes hodimo po svetu z odrezanimi telesi. Pa ne zato, ker bi bilo to tako luštno in fajn ali ker bi si to sami prostovoljno izbrali.
Ampak zato, ker smo se tako naučili.
Nadresirali smo se, tako kot nadresiramo malega kužka, da je priden, da ne laja preveč, da ne dirka po cesti gor in dol.
Podobno dresiramo sami sebe in tudi svoje otroke, če se v tem ne ustavimo in zazremo vase.
Kot otroci smo se odrezali od čutenja.
Pravzaprav še zelo prej, kot mala deteca.
Že z jokom smo opozarjali nase, na svoje stiske, svoj notranji svet.
Če ta ni bil ustrezno negovan, nahranjen in prepoznan od naših staršev ali skrbnikov, smo počasi umirili svoj jok, kar pa je bilo naše edino izrazno sredstvo.
Sama temu pravim, da smo prišli v fazo tihega umirjanja.
Ker jok, čutenje stiske, intenzivnost… to je izjemno naporno za malo detece. V takšnem stresu ne more biti ves čas brez tega, da ga drugi prepozna v tej njegovi potrebi in stiski, v takšnih telesnih naporih je težko zdržati na dolgi rok – zgolj v želji, da bi bil vendarle slišan. Zato se telo začne regulirati na raven, ki je vzdržna. Ob kateri bo lahko to detece kar se da bolj mirno ‘prišlo skozi’ in živelo.
Kot otroci to nadaljujemo tako, da opazujemo, kako se izražata naša starša.
Pa saj vem, nekateri boste zavili z očmi… Pa kaj spet ti starši gor in dol, otroštvo gor in dol… Poln kufer imam tega!
Ja, res imamo zadosti tega!
Ampak dajmo pogledati na vse izven tega našega odpora, ki ga smo vzgojili do staršev in posledično sebe. Ker dokler ne sprejmem staršev, da so točno takšni, kakršni so, tudi sebe ne bom. Tukaj se že kar malo ustavimo… Vdihnimo. In izdihnimo.
In smo pri čutenju telesa. V svoji praksi nisem, žal, srečala kaj veliko tistih, ki bi se znali celostno izražati in polno čutiti svojo čustveno izkustveno paleto, posledično pa bili čustveno stabilni.
Naša telesa so se prilagodila, da smo preživeli skozi ranljiva leta.
Ker če sem mali otroček, nimam moči, da rečem ‘veste kaj, meni pa ta družina ni fajn, ni dobro zame…’ in grem po svoje.
Ne. Ni človeka na celem širnem svetu, ki se ne bi kot sončnica za soncem oziral za občutkom ljubljenosti, varnosti, pripadnosti in vrednosti.
Naše telo je tako začelo uravnavati vse sile in notranje pritiske, ki bi se morali sicer naravno, organsko izraziti, izživeti skozi nas, pa se bodisi niso smeli, niso bili podprti, niso nam bili predstavljeni v pravi luči in nismo imeli odraslega človeka, ki bi bil čustveno stabilen in prisoten, da bi nam držal ta prostor, da lahko v svojem čutenju, svojih vrtincih plujemo sem ter tja, nas včasih malo zmeče, včasih podre, včasih pa izstreli v višave. Otrok še ne zna regulirati tega tako, kot to počnemo odrasli. On samo je, čist je v tem, kar je in kar izraža!
In ko se odrežem od tega sveta…
Se odrežem od sebe v srčiki.
Od bistva, ki ga prekrije meglena tančica.
Od telesa.
Poslanstva.
Življenja samega!
Telo postane mašina, ki mi pomaga, da lahko v njem prebivajo vse neizražene vsebine, pritiski… Kot da sem mišičnjak, nabildano telo imam od vse te tenzije. Pa se to ne vidi navzven, temveč se čuti navznoter. Takšni smo danes, odrasli ljudje, ujetniki neizraženih tenzij in sil znotraj telesa. Smo v lastnem zaporu.
In tako začnem skozi svojo pot živeti druge.
Tradicijo peljem zrelo in seveda odgovorno naprej.
Partnerstvo postane podobno dinamiki, ki sem jo gledal kot otrok. Prej ali slej.
Otroke vzgajam podobno, kot so mene. In sem v stiski, ali sploh znam biti mama, oče?
Ne zmorem resnično priti v stik s svojim notranjim vodstvom.
Pogosto zato tavam.
Nimam stika s telesom.
Posledično tudi ne s hrano.
In ne z bolečino.
In žal tudi ne z radostjo ter strastjo.
Tudi z drugim človekom ne, v resnici…
Lahko imam veliko idej, a jih ne znam pripeljati do realizacije. In postaviti v materialno obliko.
In seveda, le kako torej naj vem, kaj je sploh moja osebna meja?
Kdaj je dovolj?
Kdaj je ”ja”?
Kaj je moje in kaj od drugega?
Kdaj čutim sebe in kdaj čutim drugega?
Kaj mi sporoča telo?
Kaj potrebuje ta trenutek?
Kaj spuščam v svoje življenje?
Kaj me kliče?
Koliko (ne) čutim?
Ni meje, prepustna postane. Zlita je z vsemi, samo pri meni je ni, nič me več ne ščiti.
In to je super za sistem.
Ker sledim, se dobro naučim, dobro zrecitiram pesem v šoli, sem potrjen, pohvaljen, pameten.
Nekdo pa me vendarle upošteva, ima rad.
Torej sem vreden.
Okej sem.
Oh, končno.
Tako čutim v sebi.
Mene pa znotraj samega sebe zasužnji… pogosto zato dušim drugega v odnosu, lahko sem preveč zlit z vsemi, se klanjam drugim komentarjem in nimam svojega mnenja, sem brez navdiha, v strahu pred zapuščenostjo (ker, če bi znal prepoznati svoje meje, bi se tudi lahko oddaljil z drugim, kar je zame nedopustno, saj bil ostal v svoji srčiki sam, zapuščen, osamljen – kot sem bil najverjetneje že kot otrok), globoko v sebi sem ne varen, podrejam se ali se grozno veliko razdajam …
Meje so zlite, ni bregov, ki bi držali reko, ampak je reka vsepovsod, vsaj jo lahko potaca, vsak lahko plava v njej, vsak jo lahko onesnaži, vozi preko nje, jo usmerja.
Ampak ne živim sebe.
Drugi živijo sebe skozi mene.
Drugi so mi določili mejo, znotraj katere lahko sploh živim in preživim.
Prvi so bili starši. Od poroda dalje.
Ni delitve.
Ni telesa in duhovnega, ni ločeno, temveč medsebojno prepleteno.
Duhovno je odnos! Odnos do vsega, kar delam in kar imam. In tudi ali predvsem telo je energija. Skozi njega se pretaka naš kanal in širi navzven.
Telo, ki je bolno, oslabelo, lahko tudi predebelo in ni pretočno, v bolečinah, takrat ni v ravnovesju.
Zato ne bežimo iz telesa!
Naučili smo se bežati iz telesa, da smo preživeli, da smo nehali čutiti bolečino in vse, kar smo čutili, da ni v redu, a nismo mogli nič narediti, bili smo nemočni in v oskrbi drugega, odraslega. V odvisnosti od njega, kar je normalno, saj smo bili otroček.
Ampak edina pot…. edina pot je samo in zgolj ta, da grem skozi. V telo, skozi vso to bolečino, ves bes, gnev, nemoč, žalost, strah, jezo… Dovolim telesu, da jo končno, zares končno v polnosti občuti, izrazi… in takrat bo tudi spustilo iz sebe to, kar nikoli ni smelo. Odprl se bo nov prostor, začelo se bo celjenje in proces samozdravljenja, uravnavane v ravnovesje na vseh nivojih – telesnih, čustvenih, energijskih in duhovnih.
Vdih.
Izdih.
V telo.
Ne ven iz njega… ampak vanj!