V zadnjem času opažam povečano zanimanje, da bi na seanse ali druge oblike mojega dela pripeljali še svoje družinske člane.
Sama tega ne podpiram in etično ne delujem na takšen način. To, da se človek sam odloči za svojo pot, za svoj korak in nenazadnje tudi za tistega usposobljenega človeka, terapevta, zdravilca, zdravnika ali drugega, ki mu zaresonira, ki ga pokliče, je njegova ksebna odločitev. Odločitev! Nekaj neznansko pomembnega za uspešen proces. In prevzemanje odgovornosti. Tista izbira je v tistem danem trenutku prava.
Tako ne morem jaz odločati za svojega otroka, mamo, moža itd., kaj bi mu koristilo, kaj bi moral in komu naj mogoče gre.
Jaz lahko samo živim sebe! Zgolj sebe in v polnosti odkrivam, celim, zdravim sebe in svoje travme, rane, se odpiram svojim potencialom, gradim na svojem osebnem zadovoljstvu in zdravju. Živim svoje življenje.
Otrok pa… sama tudi ne “popravljam”. Otroci so naš podaljšek, ogledalo. Neprecenljiv učitelj. Če ne zmoremo krotiti njihovih čustev, če ne vemo, kako delati z njimi, če nam delajo probleme… poglejte, zakaj je tako in kakšne probleme in partnersko dinamiko nezavedno projecirate na to malo neubogljeno bitje. Otrok bo storil vse, da bo v družini harmonija! Vse, da se bosta imela ati in mami neskončno rada! Da bo v hiši smeh, radost, lahkotnost, varnost! Ljubezen!
Naredil bo vse… in začel v škodo sebe samodestruktivno delovati, posledično zbolevati, se pomanjševati, igrati rešitelja, prevzemati vlogo žrtve, postajati terapevt, starš, partner, bog ve kaj vse… samo za to, da umiri konflikt med staršema, ki ga strašansko boli. Otrok bo začel vedno nezavedno uravnovešati stanje med staršema. Posledice pa vsi vidimo šele v odraslem življenju.
In se potem spet vračamo v svojega otroka.
Zato ne popravljam otrok.
Ampak na seansi delam s staršem.
Otrok potem sploh ni več problem.
Kot da je kdaj sploh bil… Mar ne?
Živimo sebe. Za drugega ne moremo vedeti, kdaj in sploh če bo kaj želel spremeniti. Lahko mu podelimo, kako se počutimo o njem, kaj nam vzbuja, kako nas boli tak odnos in družinska dinamika. Ampak namesto njega ne moremo reševati. Rešiti pa moramo sebe.
Kdaj bo za drugega pravi čas? Po navadi takrat, ko bo dobolj hudo, ko bo res tik pred zrušitvijo.
Za nas pa je čas že sedaj.
In to je dovolj.