Bolečine, ki jih nosimo skozi življenje, pogosto niso naše. Lahko so tudi del kolektivne zavesti in izkušenj, ki so se začele prenašati medgeneracijsko. Generacija, ki se začne osvobajati iz primežev medgeneracijskih težkih izkušenj in travme, je vsekakor prelomna generacija. Sama vedno znova močno čutim stavek, ki odzvanja v meni in pravi ‘Ko najdem in dvignem svoj glas, ga dvignem za vse pred mano, ki tega niso zmogli. In za vse tiste, ki prihajajo za mano po Poti.
Sama gledam ne prenos travmatskih izkušenj na druge rodove in mlajše generacije ravno skozi posameznikovo delovanje. Če sem denimo v vlogi mame in polna bolečin, ki še kot živo meso utripajo v meni, nisem polno zavestna v svojem telesu. Posledično ne zmorem biti polno prisotna s svojim dojenčkom ali otrokom, ki teži po medsebojni skladnosti, sožitju, od mene terja čustveno usklajenost z njim, negovanje v vseh pogledih. Ne zmorem vzpostaviti varne navezanosti, mu držati prostor, da se polno izrazi in odpira za življenje. Ne zmorem biti polno prisotna, saj se ves čas bojujem s svojo notranjosti, ki se mi zdi kot pravo vojno bojišče, nikoli ne vem, kdaj bom stopila na mino in me bo zopet pognalo v zrak, me raztreščilo, zabolelo, ohromilo.
Telo mi s svojo zaklenjenostjo, ohromljenostjo služi zato, da preživim. Ker če se odprem preveč, terjam ponovno bolečino ali še huje – vse v meni bo zopet tako živo. To pa ne zmorem, boli, trga me. Primež travme, ki se prenaša iz generacije v generacijo, je močan objem, ki ne izpusti kar tako. Moj otrok tako v veliki meri že čuti posledice in ustvarja se baza za nove bolečine, nezadovoljstvo in travma utira pot naprej. Ne vpraša, kdo ali kaj in zakaj. Enostavno Živi. Od nekoga pred menoj do mene in od mene do tebe naprej.
V praksi pogosto opazim takšen prenos težkih ali celo travmatskih izkušenj. Med drugim se spomnim izkušnje več žensk z velikimi izzivi na področju zdravja maternice in rodil. Ja, to imamo nekaj v družini, je rekla mlada ženska. Vse moje sestre, pa že mama, pa babica, pa tudi prababica ni imela več maternice, več pa se ne spomnim. V maternicah žensk iste rodovne linije se je stkala močna medgeneracijska travma in puščala posledice na zdravju in predvsem v odnosih. Nobena izmed teh žensk ni bila zadovoljna in zadovoljena skozi svojo odnosnost z moškim. Delovale so enako, živele so enako, telesa so se uskladila. Strahovi so bili enaki in ponotranjeni. Živele so podobne odnose.
Bolečina je utripala. Spodaj pa je vrela nezavedno ponotranjena agresija do moških, do življenja, do biti sploh ženska v svojem telesu, prepoved uživanja. Ko so se pri zadnji mladi ženski vzroki ozavestili in skozi procesno delo razrešili, se je telo postavilo v svojo pretočnost, rodila so bila zopet v zdravem stanju in v življenju se je odprla za hranljive odnose. Prišlo je do preloma v medgeneracijskem prenosu tega bolečega primeža, ker se je nekega dne vprašala – Je to res, kar čutim in živim, resnično moje?
V primeru takšnih bolečin je ključno delo skozi telo. Sama v svoji praksi veliko uporabljam glas. Avtentičen glas, s katerim se rodimo. In močan kanal, ki deluje kot prevodnik med našim notranjim in zunanjim svetom, predstavlja živo energijo znotraj nas in nas postopoma in počasi osvobaja iz lastne kletke ujetosti. Kot telo spusti glas, spusti tudi energijo, ki je ostala – včasih dolgo let in več generacij – neizražena, utišana, nepremaknjena. Telo stopi na pot prepuščanja, mehčanja in odpiranja vsemu tistemu, kar je še nedavno na ‘smrt ali življenje’ ščitilo znotraj nas, da ni prišlo ven. Vse tisto, kar je ščitilo nas same, že lahko kot male otročke, da smo preživeli znotraj okolja, v katerem smo se rodili. Ta pot se začne že zelo zgodaj, globoko v maternici naše mame in nazaj.
Ko začutimo bolečino, jo objemimo, izjočimo in se zahvalimo. Ljudje se bojimo bolečine. Pa vendar, počasi….Čutim, čutim, čutim! Pot se začne s prvim korakom in ko začne telo spet dopuščati čutenje, smo na pravi poti…