Ne morem rešiti svojih staršev.
Tudi partnerja ne.
In še manj svojih otrok.
Eno izmed najtežjih, če ne celo pogosto najtežje spoznanje.
Ampak to je izjemno težko, globok proces odlaganja tistega, kar nisem, vsega, kar sem bil primoran biti, da sem sploh preživel in obstal do danes.
Ker otroček… on si želi samo in edino zgolj harmonije v družini.
Družinsko celico pa najprej sestavljata partnerja. Šele nato pride detece. Premnogi otroci, ki sedaj hodijo v odraslih telesih in živijo na videz običajno življenje, so se naučili biti rešitelj svojih staršev. Želeli so zaščititi mamo pred bolečino. Razočaranjem. In očeta, narediti vse, da bi jih ugledal, potrdil družino. Želeli so omiliti konflikte, tihe dneve med staršema, napetost, ki bi jo lahko rezal kot kruh zaradi njene gostote in vseprisotnosti. Strah pred razpadom se je zažrl v kosti in meso… rešiti moram družino, da obstane skupaj!
Otrok bo vedno, vedno naredil vse, da bi bila družina v harmoniji.
Ampak skozi življenje pozabi… da je sedaj ta otrok skozi leta odrasel in je odrasla ženska, da je odrasel moški.
Krog se ponovno zavrti.
Postane rešitelj partnerja.
Poleg tega, da še vedno vleče goste energijske vezi s staršema ali v veliki večini z enim izmed njih. Starš se napaja na takšnem otroku, saj hrani njegovo žrtev s svojim žrtvovanjem in reševanjem.
Takšen otrok v odraslem telesu rešuje vse, samo sebe ne.
Daje nasvete, miri situacije, se ukvarja z drugimi, jih tolaži, je vedno na voljo, se razdaja, vedno ustrežljiv in brez problema priskočiti, je odvisen od odnosov ali drugih substanc. V sebi pa globoko prestrašen in zapuščen. Neljubljen. Neviden.
Ta otrok, čeprav je že v odrasli obliki, bo naredil vse, karkoli, zato da bo ostal v vlogi rešitelja vsega in vseh. Ker spustiti to vlogo… ni lahko. Kdo ga pa ima sploh rad? Komu je pomemben in vreden? Kje se lahko napoji v lepoti?
In ko postane takšen odrasel otrok starš in se mu rodijo lastni otroci, želi rešiti še njih.
Pred sistemom. Pred slabimi ljudmi. Pred bolečino. Izdajo. Ranjenostjo. Pred tem, da bi bil ta otrok kdaj razočaran. Osamljenostjo. Samoto. Zaščititi ga želi pred zasmehovanjem. Travmami in slabimi izkušnjami. Vrstniki. Grdimi besedami. Spletom. Odnosi. Spolnostjo. Slabim, grdim, nepoštenim svetom. Pred izkušnjami, ki ne bodo samo in zgolj dobre. Skratka – Pred vsem!
Zaščiti ga želi pred tem, da bi sploh živel.
Pred Življenjem!
Pred bolečino.
Pred trpljenjem.
Pred tem, da bi mu spodletelo, šlo slabo, da bi padel in se zlomil.
Zato začnemo otroka dušiti, ga kontrolirati, napolnimo ga z vsemi strahovi pred svetom in ga odrežemo od tega, da bi sploh v polnosti čutil in se izražal. Bil to, kar on je!
Ker rešiti otroka… ne gre. Lahko poskusite in povejte mi, kdaj se vam bo začelo mešati.
Smo rodili otroka zato, da ga rešimo pred… Življenjem?
Ga resnično želimo odrezati od tega, da čuti?
Ker to počnemo… ko sebe in drugega odrežemo od čutenja bolečine in senc ter padcev, se odrežemo tudi od užitka, strasti, radosti. Samo plat kovanca je druga. Čutiti polno, živeti polno… terja polno prisotnost vsega živega v meni.
In tukaj ponavadi nastopi faza žalovanja.
Ker ne bomo mogli rešiti svoje mame. In očeta.
Ne bomo mogli rešiti svoje primarne, rodne družine.
Ne bomo mogli rešiti, spremeniti, izkopati svojega partnerja.
In ne bomo mogli rešiti svojega otroka… pred tem, da bi živel, pred življenjsko potjo!
Rešimo lahko le sebe.
In v procesu žalovanja začutimo vse, kar kot otrok nismo smeli.
In izrazimo, spustimo skozi izkustvo telesa in glasu, občutkov in čustev. Žalujemo telesno, energijsko in duhovno. Celostno. In to žalovanje ni enako žalovanju, kot si ga predstavljamo in nam je znano v družbi s pogrebnih ceremonij. Je tudi žalovanje za svojimi otroškimi sanjami in hrepenenji. Za tistim, kar smo mislili in res verjeli, da smo to mi. Pa nismo bili. In nikoli nismo živeli sebe. Pogosto zato lahko občutimo izjemno izčrpanost, telo obleži, ko odvrže to težko vlogo rešitelja. Začne se pot telesnih in energijskih procesov. Če ne zmoremo, poiščimo v tem procesu človeka in terapevta, s katerim lahko gremo čez to brezno bolečine – pa ne zgolj skozi pogovor, saj žal ne bo zadostovalo, temveč moramo iti skozi izkustvo telesa in celostnega izraza!
In takrat bomo lahko zadihali sebe, korak za korakom bomo dihali sebe in ne drugega skozi sebe. Nastopi korak za novo življenje. 