Ko je težko, ko nam ne gre, ko se zgrnejo zavese, ki so težke in težke in tako pretežke za naša ramena, ne zmoremo videti več Življenja. Včasih to traja zgolj kakšen trenutek ali dan, ko nas zaobide bolečina, ko na površje pronica travma, ko nas zaboli trebuh od nemira in prsi zadrhtijo od žalosti, ki ni bila izjokana. Pa je lahko naslednji trenutek nekako že boljše, zadihamo, odmislimo, gremo skozi dan, nekako zmoremo peljati skozi delo in odnose.
Pride pa lahko dan, dva dneva, trije, štirje, pet… mesec, pol leta, leto, dve, tri… in še več… ko ne vemo več, kje smo. Izgubimo se in nekako živimo. Preživimo. In potem se nam zdi, da je prišlo kar od nekod. Bam! Useka. Nič ni več okej. Telo me opozarja, nesrečna sem, odnosi so na poti v ‘maloro’, nič več ne gre, ne teče, od kod vse to? Je bilo vedno tu, znotraj mene, pa tega nisem čutila in zaznavala? Kako? Od kod imam vse to, zakaj vse to čutim, od kje vse te sence in demoni, ki me hočejo vsak trenutek utopiti v svojem bajerju? Težko mi je, ne zmorem več vleči voza. Ne zase, ne za otroke, ne za partnerja, ne za kogarkoli drugega. Kje sem v tem Življenju? Kdo ga živi?
Tako surovo zareže spoznanje, da že dolgo nismo živeli. Postopoma smo veneli, kot veni vrtnica, ki ji nihče ne zamenja vode v vazi. Splesni, zasmrdi se. In tako zelo pogosto delamo s sabo. S svojim telesom. Odnosi. Življenjem nasploh.
Enostavno čakamo, da zasmrdi.
In ko začne ta vonj udarjati, nas opozarjati, ko postaja smrad res neznosen, nas preseneti – pa od kod sedaj to! In sence so žal lahko močnejše od svetlobe. Strahovi in demoni udarijo, udrihajo po vsem, tacajo po meni kot najbolj nespodobni gosti. Ne zmorem več. Svet postane črn. Utrujena sem, izžeta sem. Kje so moje sanje? Po čem hrepenim, po čem kliče moje Srce, ga še čutim?
In vem… da ne zmore človek najti več volje.
Kako naj vem, da me na koncu tega groznega in temnega tunela čaka luč? me včasih kdo vpraša.
Lahko je reči besedo ”zaupaj”.
Ampak zaupanje je sveta stvar. Najvišji, največji obred vseh obredov. Zaupati, da bo dobro. Zaupati v Pot. Zaupati v Življenje. V to Silo, ki je močnejša kot vse znanstvene raziskave vseh časov skupaj. Tisto Silo, ki kliče ”Življenje, življenje, živeti, živeti!!”
Ne rečem več tega. Ne rečem ”zaupaj”.
Namesto tega povabim v prostor, ki še kliče po ”živeti”. Kaj v meni si še želi živeti? Kaj še kliče po tem, da živi?
Oh, kakšne dragocene prostore najde Človek.
Najde hrepenenje. Otroške sanje in gugalnico, ki guga medvedka. Pesem ptic. Luno, ki obsije obraz in pomiri. Albert kekse ob skodelici čaja z mamo. Objem in spravo z očetom. Želje po iti na hrib in ujeti zgodnjo zoro. Najde takšne notranje pokrajine, ki jih ni slutil ali poznali, za njimi pa sončni žarek. In ne vemo, od kod, a nas pogreje. To Življenje.
In če ne najdemo nič, če ne zmoremo več niti koraka več… pogledamo, ali najdemo to Življenje, ki si želi živeti, v kom drugem?
Takrat pride tišina. Človek najde.
Najde objem svojega otroka. Ročice, ki ga čakajo, da pride domov, nekoga, ki bo živel zanj. Najde nedokončano delo, ki ga ne more pustiti, ker je tam njegova Duša, ki čaka nanj. Gredico, ki prazna čaka na rožo, da jo posadi. Najde pogled v partnerju, ki mu govori ‘tu sem zate’. Najde nasmeh trgovke, ko kupi štruco kruha. In ‘dober dan’ od mimoidočega na pločniku.
To Življenje.
V največji temi najti tisto, kar kliče po Življenju. Življenje poraja novo Življenje. In bilka rodi novo bilko. Najti to v sebi. Z vsemi kremplji najti. In iti skozi tunel. Preživeti. Zaživeti. To Življenje…
Ne vem, kaj je več in višje od tega.
”Sabrina, danes sem se zagledala v travo ob svojem domu. Koliko travnatih bilk. In veš kaj, našla sem… Spoznala sem, da je vse tu in da je to tudi zame.”