Dobila sem močan klic, da zapišem vrstice, ki sledijo. Ampak vendarle, kako začeti? Kako začeti tako dragoceno, mogočno in hkrati tako krhko ter ranljivo temo?
Biti ženska.
Biti mati.
Biti polna mati!
Mami, a si dobro?
Naj ta stavek začne zgodbo.
Kaj pripoveduje tebi ta začetek, draga bralka?
Če nisi mama, ni zate nič manj pomembno. Bog ne daj, da bi se počutila izločeno ali manj nagovorjeno. Tudi jaz, ki sem mama, in tudi ti, ki si mama ali pa nisi, sva bili nekoč deklici. Otroka. Opazovali sva najini mami in črpale vse, čisto vse, kar sta živeli.
Kako je živela mama, kaj je delala, kaj je nosila, kaj jo je utrujalo in kaj radostilo. Kakšen odnos je imela s partnerjem, kaj je ljubila in koliko je bila prisotna, živa, polna, napolnjena. In koliko prazna, utrujena, izgubljena, izčrpana, brez življenja.
Vse, s čimer je kazala, kaj pomeni biti ženska.
In kaj pomeni biti mama.
Kako sem jo doživljala?
Kako sem se ob njej počutila?
Sem bila videna, slišana, sem čutila, da je pristna z mano, da mi ne skriva tega, kako je? Me je navdihnila s svojo polnostjo, da sem si rekla ‘ o waw, kako lepo, moja mami je tako kul, takšna bi tudi jaz bila nekoč’ ali sem si hitro ustvarila sliko ‘nikoli nočem biti podobna svoji mami’.
To zadnje slišim tako pogosto, da nekaj v meni kar kriči po DOVOLJ JE IZČRPANIH MAM!
V svoji praksi jih vidim toliko. Preveč. In najbolj žalostno breme začutite takrat, ko ozavestite, koliko ste jim podobne. Koliko enako delujete. Koliko sploh živite sebe.
Dovolj je izčrpanih mam.
Dovolj je mam, ki se razdajajo za otroka.
Mam, ki na zadnje mesto postavijo sebe.
Mam, ki prvo počistijo stanovanje, nikoli pa ne počistijo svoje notranjosti.
Mam, ki vzdržujejo partnerstvo, ki je že zdavnaj umrlo ali pa je zanje izjemno nepodporno in nezdravo.
Mam, ki se za svoje odločitve še vedno zagovarjajo svojim mamam.
Mam, ki ne znajo, ne zmorejo postaviti meje med svojo sedanjo družino in primarno družino.
Mam, ki se vedno vprašajo, kaj bo drugim všeč, nikoli pa, kaj bo všeč njej.
Mam, ki nimajo časa.
Mam, ki nimajo rade svojih teles in ga ne čutijo več.
Mam, ki ne vedo več, kdo so, ker se nikoli niso ustavile in obsedele s svojim notranjim svetom.
Mam, ki preživljajo dan in ne čutijo več življenja.
Mam, ki se počutijo neprivlačne, ne dovolj dobre, ne dovolj lepe, ne dovolj sposobne, ne dovolj ženstvene, ne dovolj za nič.
Mam, ki so pozabile na svoje sanje.
Dovolj je takšnih mam.
Ker takšne mame so ranjene ženske.
In ranjena ženska vzgaja ranjeno svoje otroke.
Takšna ženska ranjeno gleda svet, se pomanjšuje, skriva, ne zaživi svojih potencialov in ne dvigne glasu.
Čas kliče opolnomočene ženske.
Opolnomočene mame in opolnomočene otroke.
Takšne otroke, ki bodo vedeli, kaj jih kliče, kaj jih radosti, kako najdejo v sebi mir in zadovoljstvo. Takšne otroke, ki si bodo izbrali partnerja, s katerim bodo dosegali višine in ne le praskali po peklu. Takšne otroke, ki bodo zadovoljni, ker so bili vzgajani v hranljivem, podpornem okolju. In bodo na takšen način vstopali v odnose tudi sami, tako bodo videli svet, tako bodo rojevali in vzgajali oni svoje otroke.
Nikoli se ne spreminjam samo zase.
Spreminjam se za vse tiste v svoji rodovni liniji, ki tega niso zmogli in niso imeli priložnosti.
In za tiste, ki stopicajo drobne korake ob meni in me ves čas opazujejo. Mami, si v redu?
Dovolj je izčrpanih mam.
Zmoreš.
Naredi korak.