Joj, kako se to težko sliši, priznam.
In tudi sama sem mama.
A z ‘zadušitvijo’ otrok, ki sedaj hodijo po svetu v svojih odraslih telesih, se v tako veliki meri soočam na individualnih seansah v zadnjem času, da si je težko zatiskati oči…
Pa kako, saj mama ima rada svojega otroka, kajne?
In ljubezen je brezpogojna in vseobsegajoča, mar ne?
In svojega otročka imam tako rada, da bi mu vse dala, absolutno si zasluži vse najboljše.
In tako velik zaupnik mi je.
Moj prijatelj.
Zaveznik.
Delim mu svoj notranji svet in on svojega meni.
Vedno je tukaj zame.
Tako me razume in čuti.
Čisto vse si poveva, vse si zaupava.
Velikokrat sva na vezi, klepetava, se obiskujeva, ni mej pri tem, kar veva drug o drugem.
Kje pa je partner?
Hm… kaj pa vem.
Saj imam svojega otročka, on je cel moj svet.
Tako nekako se začne zgodba…
In razvije se nezdrav odnos.
Ključna razlika je v tem, da v zdravem odnosu mati poskrbi za potrebe otroka in svoje potrebe po slišanosti, videnosti, podpori, nasvetih in druženju zadovolji kje drugje, ne pa pri otroku.
V odnosu, kjer je mama zlita z otrokom, ni mej. Otrok postane nezdravo povezan s svojo mamo, ki pa podpore, druženja, čustveno opaženost in potrditev ne išče pri odraslih, temveč ravno pri svojem otroku.
Kot otrok tako v takšnem okolju nimamo možnosti, da se ne bi zlili skupaj s svojo mamo. Začnemo zapolnjevati njeno globoko vrzel. Začnemo polniti njen edini smisel življenja, čustveno in fizično smo prisotni takoj, ko izrazi željo po naši bližini, zapolnjujemo njene potrebe in zadovoljstvo. Na naša mala ramena pade grozno breme – zadovoljiti moram mamo. Le jaz jo lahko osrečim!
Seveda je proces tudi obraten… Začutim in prejmem ogromno potrditev, občutek vrednosti, ljubljenosti. Kako me ima rada, kako skrbi zame, tako sva neločljiva, prepletena. Samo moja je! In ta občutek je za otroka svet… sledil mu bo, polnil ga bo. In nazadnje ga bo ravno to uničilo pred samozavestnim, suverenim korakom v samostojni svet. Izgubljen bo, brez globokega in celostnega stika s sabo in s telesom, v odnosih z nasprotnim spolom se ne bo znašel, bo neodločen in ne bo znal postavljati svojih osebnih mej. Mama, ki je bila ves njegov kompas, bo morala spet priskočiti na pomoč. In nezdrav odnos se bo nadaljeval… Kljub temu da bo ta odrasli otrok že ime svoje delo, svoj dom, svojo partnerko ali družino. Mama bo mama. In pika. Lahko bo to čutil kot veliko ”ljubezen” ali pa kot grozen odpor do mame, jezo in sovraštvo, krivdo, sram. Ampak mama bo še vedno mama, napajala se bo z njegovo energijo.
In kje se vse začne?
V partnerskem odnosu.
Samo zadovoljujoč odnos najprej s sabo kot ženska in harmoničen, zadovoljujoč in obojestransko zadovoljen odnos s partnerjem (!!) je tisto, kar nas v srčiki odvrne od tega, da bi kot mame sploh začele nezavedno pritiskati na svojega otroka v potrebi, da nas čustveno zadovolji on namesto partner!
Ločitev od otroka, odhod v svet se tako zgodi naravno in organsko. V kolikor pa v sebi vemo, da nas čaka razsut partnerski odnos in dom, da smo v sebi globoko razočarane in nesrečne kot ženske, da nismo uresničile svojih sanj in globljih hrepenenj, pa se bomo svojega otroka oklepale na vse ali nič.
Ženska duši takrat, ko jo je strah, ko je nemočna, ko se tudi sama v sebi globoko nezavedno bori z občutkom zapuščenosti in neljubljenosti.
Ženska, ki postane mama, ob tem pa ohrani še pomembne vidike svoje ženske živosti ter ohranja, neguje in raste skupaj s partnerjem v partnerskem odnosu (za katerega seveda ni realno, da je vedno samo in zgolj lep in čudovit, ampak je pomembno, da je celosten in odpira prostor videnosti, slišanosti in čutenja za oba partnerja, ki drug ob drugem rasteta in ustvarjata lepši svet za oba, kjer sta lahko izražena in polno izživeta), ne bo imela notranje potrebe, iz katere bo zadušila otroka, saj bo svoje zadovoljitve našla drugje.
Otrok tako ne bo postal njen partner.
Otrok bo tako lahko le in samo otrok.
Zato je tako zelo pomembno, da smo v stiku same s sabo.
Najprej kot ženska.
Biti mama je samo ena izmed vlog našega bogatega življenja in osebne Poti.
Poglejmo vase, iskreno, kje smo ta trenutek. 