Tako zelo smo naučene svojih vlog.
Nekatere nam pridejo še kako prav.
Hitro smo se jih naučile in nekatere nas zasužnjijo do kosti, da nikoli več ne vemo, kdo res smo.
Kot otrok igramo marsikaj več od otroka.
Smo rešiteljica partnerskega odnosa svojih staršev.
Smo starš svojemu staršu.
In partnerka, ki nadomešča čustvene vrzeli.
Pridna punčka.
Odličnjakinja.
Zgledna in vljudna.
Nikoli jezna in redko žalostna.
Vedno izjemno spoštljiva.
Smo žrtev, ki se je dodobra naučimo. Takrat namreč dobimo pozornost, smo videne, ljubljene, opažene. Vsaj čutimo tako.
Smo poslušalke težav v družini.
In občasno terapevtke zrelejšim od sebe in od svojega otroškega telesca.
Vidimo, kaj se dogaja, ampak ne zmoremo tega reflektirati, objektivno pogledati.
Zato prevzamemo nase.
Se začnemo maltretirati, zatirati, zatiskati oči in ušesa, trpinčiti telo.
Naša duša pa joče.
In me tudi, ampak na skrivaj.
Ker sedaj pa nismo več otrok.
Ženske smo!
Ampak na to pozabimo.
Dokler se ne znajdemo v svojih partnerstvih, svojih službah, svojem načinu življenja, v svoji vzgoji otrok.
In smo enake svojim mamam.
Enako govorimo.
Enako držo telesa imamo.
Enak glas imamo.
Podobno čutimo v podobnih situacijah. Naše reakcije so skoraj identične.
Smo naše mame, le ovite v malce drugačen celofan.
Globoko, globoko v sebi pa naša deklica joče.
Osamljena je.
Poln kufer ima svoje pridnosti.
In reševanja vseh povprek, samo sebe ne zna in ne zmore.
Objemimo jo.
Ker ta deklica sem danes že jaz, odrasla ženska. In imam 20, 30, 40, 50, 60… let.
Ampak globoko v sebi še čakam svojo mamo.
Da me uzre.
Mami, poglej me. Me vidiš?
Pohvali me.
Objemi me.
Povej mi, da sem vredna.
Da sem lepa.
Da lahko sanjam.
Da me čaka krasen moški.
Da bom čudovita mama.
Da naj čuvam svoje telo.
Da naj za nič na svetu ne prodam svoje duše.
Povej mi, da si mi dala vse, kar si zmogla.
Ampak jaz pa moram delati drugače, ne enako to ti.
Ker na to bomo ženske pozabile skozi življenje.
In bomo globoko v sebi želele delati enako in spet isto in isto kot naša mama. Ker tako hrepenimo po tem, da nas vidi. Potrdi. Poboža. Tako smo vztrajne.
Drage ženske, mame same sebi. To postanimo.
Mama sama sebi.
In ta mama… oh, ta mama bo rodila neverjetne reči.
Napolnila našo maternico.
Obrisala solze naši deklici.
In rodila našo Žensko.