Kot otrok se rodimo v družinsko celico.
Nezavedno v prvih ključnih letih našega bivanja v tej skupnosti posvojimo pravila igre.
Kako se moramo obnašati, kaj moramo delati, v katerem času moramo narediti točno določeno stvar ali izreči točno določeno besedo, kje in na kakšen način lahko pokažemo svoja čustva, kakšno besedišče moramo uporabljati, kakšen odnos moramo preživljati z neko osebo in še ogromno drugega.
Kot otroček si najbolj na svetu želim, da je družina okej.
Da smo dobro.
Da tam, kamor se vračam, čemur pravim dom, vlada veselje in lahkotnost.
Trenje med partnerjema, ki sta sedaj tudi moja starša, me spravlja v grozno stisko.
Kaj naj naredim kot otrok?
Nezavedno začnem umirjati situacijo in prevzemati nase določene vloge, skozi katere bom lahko najbolje preživel v tej igri, ki se ji reče družina.
Skozi svoje otroštvo tako nisem zgolj ali sploh nisem več otrok.
Postanem mediator, partner, pridna punčka, problematičen otrok, rešitelj in družinski terapevt, zaupnik, poslušatelj odraslih skrbi in igric, mirovni posrednik med prepiri, žrtev, krivec za situacijo, nadpovprečna v uspehu in noro delavna… In še marsikaj drugega.
Sem še samo otrok?
Ne, nisem.
Lahko postanem otrok, s katerim ni nikoli problemov. Ki je neviden, neproblematičen, neizražen, neverjetno uspešen, ponos družine.
Lahko postanem otrok, s katerim so vedno neki problemi.
Oboje je nevarno.
Oboje sem se naučil igrati zato, da sem držal moja dva starša v ravnovesju pred razpadom, pred bolečino.
Ker jima je zelo težko. Nista vedela, da partnerstvo ni enako starševstvo. Ne znajdeta se in njuno breme prevzame otrok. Nezavedno si s svojim ravnanjem in prilagajanjem želi mehčati njun odnos.
Nevarno postane, ker te vloge posledično nikoli ne odvržemo kot odrasel človek. Z njo se zlijemo, pomagala nam je preživeti, veliko nam je dala! Ko odrastemo, gremo v svoje odnose, želimo si ustvariti svoje čudovito, sanjsko partnerstvo in družino, a se nekje začne zatikati.
Nismo zadovoljni, nekaj čutimo, da ni v redu.
Zopet smo v istem filmu.
Samo igralci so drugi.
Globoko v sebi še vedno želimo biti ljubljeni in sprejeti od staršev, zato tudi v drugih odnosih igramo isto vlogo. Za svoje vloge, ki jih nismo nikoli spustili od sebe, smo si našli idealne partnerje, da lahko svoje naučeno ‘furamo’ dalje v življenju.
Dokler se ne izčrpamo.
Sama sem to poimenovala ljubezen na kredit. Plačujem ga v neskončno, po obrokih pa nezavedno prosjačim za delce naklonjenosti, občutka vrednosti, videnosti in sprejetosti.
A ljubezen na kredit terja svoj davek. Kredita ni na videz nikoli konec. In ta ljubezen v svoji srčiki ni ljubezen v smislu tega, kar Ljubezen sploh prinaša in predstavlja.
Dragoceno pa je spoznanje, da lahko vedno sprejmem odločitev, da vloge, ki sem se je naučila, ne bom več igrala.
A potrebna je močna volja in odločitev za delo na sebi.
Ker vloga ne bo kar zlahka šla iz nas.
Tudi ljudje ne bodo sprejeli, da ne igramo več te igre, v kateri se tudi oni počutijo domače.
Marsikaj se zato spremeni, odmre, zruši. Transformira.
A darilo je neprecenljivo.
Darilo Živeti sebe.