Zelo pogosto dobim vprašanje, kako sem začela delovati z glasom in od kje mi je ta “ideja”, da je glas tako samozdravilen in terapevtski kanal, sploh prišla na pamet.
No… veliko se je začelo na kupu papirju. Ko sem sedela zares na ogroooomnem kupu papirja.
Vsa poletja sem kot dijakinja pridno delala, da bi si zaslužila za študij petja. Ker takšne vsote niso majhne. In sem delala. In najbolje plačano delo je bilo delo v komunalnem podjetju. V sortirnici. Povedano po domače, vsako vrečko s smetmi, kmetijske bale, skratka vse, kar ljudje odvržemo v kanto, smo tam z rokami odprli in sortirali odpadke.
Zaradi nizkih temperatur in narave dela je marsikdo odšel ali hitro zbolel. No, jaz sem prišla s kmečkega okolja, imela sem močne roke, trdno voljo in neomajno vztrajnost za svoje cilje. In to delo me je spremenilo za vse življenje in bila je ena izmed najboljših izkušenj za življenje.
Spomnim se dneva, ko so mi rekli, da bom na papirju. To je pomenilo, da sem se povzpela na najvišji vrh hale na kup papirja. In ga ločevala od kakšnih plastničnih in drugih smeti. To je bilo zame najlepše delo. Kot da bi iz sortirnice prišla v nebesa v tem okolju. Včasih sem skrivaj brala knjige, ki so jih ljudje odvrgli v smeti. Pa ljubezenska pisma. Pa številne učene zapise. Vsak dan sem tako čakala, kdaj me bodo spet poklicalo na papir. Ni bilo pogosto. Ampak enkrat mi je spremenilo življenje.
Našla sem knjigo Kitajska študija. In jo odnesla domov. To je bil eden izmed večjih začetnih korakov na poti k sebi. Čez noč sem nehala jesti meso in moje zdravje se je bliskovito izboljšalo. Na-ključ-je.
Delala sem tudi v kavarni v mestu. Včasih smo imeli kavarniške nastope, jaz pa sem kelnarila. Moj šef, ki sem se ga sicer zelo, zelo bala, je izvedel, da pojem. In sem mu zapela. Bil je tiho, namrščil je obraz in zadovoljno kimal. No, tako, je rekel. Boš pa imela en kavarniški nastop. In sem ga res. Podnevi sem kelnarila, nato pa sem se spreoblekla in šla na oder kavarnice. To je bila prva takšna izkušnja koncerta zame. Nato so me zaznali še drugi in kmalu sem pela za kavarniške večere v hotelih. Na-ključ-je.
Nato me je našlo veliko ljudi. Med njimi tudi razni producenti. Začela sem ustvarjati, pisati svojo glasbo, zmagovati na tekmovanjih in festivalih. Na-ključ-je.
Začela sem tudi študirati. Najprej slovenistiko. Želela sem si, željna znanj, da bi še dobila več znanj, ne samo od petja. Kmalu me je sistem začel dušiti. Od njega sem bila že čisto pohabljena in izgubljena. In potem sem se še bolj Izgubila. A prvič sem začutila nekaj globokega, nekaj… da se oddaljujem od svojega bistva. Nekega novemberskega jutra sem sredi predavanja vstala, se spakirala in šla. Vedela sem, da me ne bo nazaj. V takratnem vmesnem pavziranju sem začela poučevati petje v glasbenih studijh. Na-ključ-je.
In potem se je zgodilo veliko. Veliko.
Začela sem študirati med drugim tudi petje in poučevanje glasu. Doštudirala sem (poleg sem še študirala marsikaj drugega) In vmes poučevala. Delala sem s pevci, igralci, govorniki. Bila s telesom in dušo zapisana temu, da ustanovim tudi svoj studio. Dokler ni prišla do mene mlada ženska in mi rekla, da ji naj prosim pomagam. Da ni pevka, ampak da čuti, da jo na področju grla nekaj močno blokira in glas ne steče, da je tam neka blokada. V sebi sem vedela, da nimam pojma. Ampak nekaj mi je zavibriralo. Ja, pridite, bova delali skupaj, sem rekla. In res sva… najprej intuitivno. Nato vedno bolj z več znanja. Glas se je vrnil, blokade pri izražanju ni bilo več. Izboljšala se je tudi kvaliteta življenja. Na-ključ-je.
In spet se je zgodilo veliko. Veliko.
Ta izkušnja me je pretresla. Vedno manj sem poučevala petje. In vedno bolj holistično delala s Človekom skozi njegov glas in njegovo telo. Po priporočilih je k meni prihajalo vedno več ljudi. Na-ključ-je.
Iskala sem vsa znanja, ki sem jih lahko črpala, študirala. Ker takšno delo z glasom je težko študirati. Nič nisem našla, kar bi me zadovoljilo. In sem se podala v to sama. To je energijsko in globoko samozdravilno delo. Vsa gradiva, literatura, osebni procesi in rast, vse sem začela zaobjemati v to celoto – delo z glasom. In ustanavljati svoj, unikaten in zelo drugačen pristop pri delu z glasom. Delo je vedno bolj postajalo celostno in rojevalo res dragocene spremembe v zdravju in življenju. Začeli so prihajati tudi ljudje, ki na prvi pogles nimajo težave z glasom. Ampak imajo bremena na drugih življenjskih področjih. Ta njihova pretočnost glasu je pokazala na neravnovesja, blokade v telesu in njihovem delovanju. Začeli so se spreminjati odnosi, bolečine so izginjale, telesa so se spreminjala. Na-ključ-je.
Nisem mogla več delati tako, kot sem verjela in bila učena. Opustila sem poučevanje petja. In začela delati s človekom s samozdravilno močjo glasu. Nastale so prve delavnice in se skozi leta nadgradile v zares celostno delo na sebi skozi glas in telo. Glas je začel kazati na vsa neravnovesja v telesu, duši in odnosih. Na-ključ-je.
Sedaj z največjo Ljubeznijo delam svoje poslanstvo. Ker ga čutim kot resnično poslanstvo. In še vedno študiram, se učim in učim. In predvsem želim živeti z zgledom, kar delam. Da to tudi odsevam.
In oh, veliko takšnih Na-ključ-jih je bilo še vmes. Ampak tokrat ni časa za vse….
Hvaležna sem temu “kupu papirja”, ki mi je odprl veliko vrat. Najprej v meni sami in v to pot, na kateri se srečujemo, bogatimo in zdravimo sebe, svojo malo celico in tudi svet navzven.
Kaj pa vaša na-ključ-ja? Ste jim kdaj dali priložnost, da zaživijo?