Pogosto sem se na svoji poti srečevala z mnogoterimi odzivi človeka, ki ga je proces zbodel tam, kjer sam ni pričakoval. V veliki večini namreč pridejo ljudje na terapijo zaradi težave, za katero mislijo, da je res največji srž vsega. Temu sledi močan vodeni proces, skozi katerega zmore človek občutiti, ozavestiti in razumeti, zakaj je tukaj, kjer je in kaj je vzrok tega, za kar je pravzaprav sploh prišel po pomoč. Drznem si potrditi, da vzrok težav v večini ni to, kar človek misli, da je, temveč se izkristalizira še globlje, kar pa zavestno ni mogel prepoznati pred samo terapijo.
Pogosti obrambni mehanizmi in odzivi pri ljudeh, ko pride do srčike vzroka, so nezadovoljstvo. Nekateri se lahko počutijo celo ‘napadene’, prizadete s strani terapevta in užaljene. Nekaterih celo ni več nazaj, ravno takrat, ko se je srž težav močno izkristaliziral na površju. Ne najdejo več časa in so zelo zasedeni, niso v pravi energiji, imajo kup obveznosti. Spet drugim je lahko vse skupaj ‘kr nekaj’ in ‘hm, to pa ne vem, če je res’. Pogosto si takšni želijo trepljanja po rami in da bi jim terapevt pokimal ob njihovi samodiagnozi. Zame je dober terapevt človek, ki pelje človeka skozi njegov osebni proces, da lahko sam izkusi in razume tisto, kar ga je še nekaj časa nazaj močno nadvladovalo skozi življenje in ga onesrečevalo, omejevalo. Dober terapevt bo dal človeku njemu lastno izkustvo in ne le moraliziranja. Namesto človeka ne bo delal nič, saj to ni njegova pristojnost. Tukaj je zato, da pomaga človeku prehoditi pot čez njegove omejitve in mu pustiti pot, da sam začuti in uvidi vzrok svojih težav. Pridemo torej vedno do vzroka, ne le simptoma.
Zato sama takšne ljudi malce pustim, saj proces še teče in marsikdo se čez nekaj časa vrne ali pa mi pošlje mail, kaj vse se je res začelo dogajati in kaj vse je res obrodilo delo. Na začetku svoje poti so me pogosto takšne in podobne reakcije izjemno prizadele, bila sem še nepostavljena, zelo mlada, a z močno vero in klicem znotraj sebe za svojo Pot, nisem imela še toliko znanja in izkušenj. Po letih učenja, usposabljanj in dela sem v sebi mirna, čutim klic in pot, držim se etike svojega dela, zaupam procesu, sebi in pustim človeku čas. Vsak proces ga zagotovo terja in spreminjanje sebe, svojih ustaljenih ustrojev še zdaleč ni lahko delo. Skorajda garaško. A z bogato nagrado za nas, naše potomce in kolektivno zavest. In tudi za prednike, ki te možnosti v večini niso imeli. Ko vrnem glas sebi, ga vrnem vsem, ki so bili utišani.
Naše nezavedno nas bo želelo vedno zaščititi pred spremembo. V praksi lahko to prepoznamo tako, da si zelo zavestno prizadevamo za nekaj, delamo pa nekaj čisto drugega. Spomnim se, kako mi je nekdo rekel, da je 5x poslušal eno in isto na posnetku, ker ni mogel razumeti, zakaj ne sliši točno določenega dela in stavka. Vedno ga je podzavest ‘izpustila’. Naš ustroj je zanimiv…
Zato je za uspeh terapevtskega procesa v prvi vrsti, preden se sploh karkoli začne, potrebna ODLOČITEV. Potrebno se je zavedati, da se nam bodo dogajale ne ravno prijetne stvari in da bo spreminjanje od nas terjalo veliko energije in celostnega vložka. Ko začnemo proces, nikoli ni več tako, kot je bilo. Ko dvignemo na površje tisto, kar je bilo v pozabi, ko začutimo svojo moč, potenciale, ni poti več nazaj, da bi se delali, da tega ni. Sploh, ker to telesno in izrazno močno občutimo. Vemo, kako se čuti. Ne morem si več lagati, da to ni del mene, pokaže se Luč na koncu tunela in od nas terja odločitev, ali ji bomo sledili ali ne. Sprejemanje procesa mora biti brezpogojno, moram brezpogojno zaupati in se predati tej IZKUŠNJI in razumeti, da se bodo tudi kaotične situacije, ki se nam bodo zdele čudne, nepravilne, neprijetne, transformirale in bodo vodile v spremembo.
Za odločitvijo in zaupanjem, pripravljenostjo v spremembo, stopimo v proces, za katerega potrebujemo tudi dovolj ENERGIJE. To pomeni, da si moramo urediti življenje v vsakdanu, zmanjšati vsakdanje stresne obremenitve, kolikor se da, rešiti se tistega, kar nam jemlje energijo. Ljudje imajo resnično razpršeno energijo vse naokoli, veliko jo je ostalo v starih odnosih, nezaklučenih partnerskih zadevah, v zamerah, nedokončanih projektih, prizadetostih, prekinjenih vezeh in stikih… Zaradi tega ne zmoremo v polnosti zaživeti tukaj in zdaj, v polni prisotnosti materializirati sebe in svoje življenje. Posledično biti zdravi in na vrhuncu energije. Življenjska energija je najmočnejša energija nasploh – to je enako spolna energija. Tukaj stopimo na pot v razreševanje tudi svojih odnosov, partnerskih in starševskih, prijateljskih, službenih, saj so le-ti največji odjemalec naše energije, v kolikor so nepostavljeni, nezdravi in z obilo prikrite jeze, strahu in zamer.
Zatem moramo sprejeti, da je tako, kot trenutno je. Da SPREJEMAM svoje trenutno stanje, svoje odnose, svoje telo, svojo bolezen, samo sebe, svoje neizpolnjene želje, hrepenenja, upanja. Odpor nam razprši energijo in zamegli fokus, zopet smo izčrpani in utrujeni. Sprejemati tega, kar je točno tako, kot je je tudi temelj vsega. Lahko bi rekli tudi prizemljenost. Sprejemanje pa ne pomeni, da se s tem strinjam, temveč da sprejemam obstoječe stanje in to, kar me je pripeljalo do tega, kjer sem. Sprejmem ODGOVORNOST ZASE. Od tu se začne Pot.