Če bi se tega zavedali, ne bi nikoli več kar tako pustili, da smo utišani ali da smo v vlogi, ko nekoga utišamo in zatremo, celo mi sami.
Meni osebno se zdi eno izmed bolj dragocenih zavedanj, sploh od kar sem tudi sama mama in sem stopila v starševsko vlogo, da zmorem otroku držati prostor, v katerem je lahko res on takšen, kot je, samo in zgolj s tem, da svoj prostor širim tudi sama. Ne njegov prostor, temveč širim svojega.
S tem, da opazujem, kako se izražam sama. Kaj izražam in na kakšen način? Kdaj ne zmorem? Kdo me še vedno zatre? Kje ne zmorem postaviti meje? Kdaj sem utišana in kdaj celo utišam jaz samo sebe? Zakaj me je strah živeti sebe v resnični polnosti? In še naprej in še naprej… Prisotna sem s sabo. Najprej s sabo.
Ko širim ta prostor, kjer sem lahko jaz resnična jaz, se polno izražam, sem prisotna v vseh čustvih, v vseh stanjih, dopuščam in sprejemam odnose, kakršni so, življenje, kakršno mi prihaja na pot, zmorem prostor držati tudi otroku, ki z vrtinci in viharji svojega notranjega sveta še ne zna in ne zmore ravnati tako, kot bi se nam, odraslim v določenem okolju, zdelo sprejemljivo in nadvse imenitno za določeno družbo, v kateri smo.
Sama pri svojem delu opažam nekakšen paradoks. Starši si za svoje otroke želimo, da bi bili srečni. Zadovoljni. Izpopolnjeni. Da bi sledili svojim sanjam, delali to, kar jih veseli. Da bi imele lepe partnerske odnose in da bi jim v življenju dobro šlo.
Ampak.
Ko je jezen in meče igračke, stvari sem in tja, ropota – ga utišam.
Ko joče in joče ter ne vem, kaj bi še naredila – ga utišam, dam piškot, prižgem risanko, nekaj naredim, želim nekaj ukreniti.
Ko vriska od sreče, ko je totalno preveč navdušen in radosten, da bi lahko jaz kot starš zdržal ob takšni sreči – ga utišam, naj ne divja preveč, naj bo bolj miren in priden.
Utišam ga, ker ne zmorem sam zdržati s tem. Torej jaz!
In verjetno tudi ne zmorem zdržati s svojim partnerskim odnosom, s svojim odnosom do sebe, s svojimi čustvi, s svojim notranjim svetom, s svojimi stiskami, s svojim življenjem, ker ni takšno, kot nekje globoko v sebi hrepenim, si ga želim, da bi bilo, da bi tako živela, da bi bila takšna.
Njegov notranji svet postaja tako neizražen.
Otrok začne potlačevati čustva.
Svoj način delovanja ukroji v meri svoje družine, v kateri raste.
Ker nima izbire. Ta družina skrbi zanj in on se bo počutil sprejetega, varnega in ljubljenega le tako, da ji postane čim bolj podoben. In posledično je seveda sprejet. In priden.
Temu se prilagodi njegovo telo, mišična napetost, potlači se stres, okrnjeno je svobodno dihanje. Telo potrebuje ustvariti notranji povečan pritisk, da potlači takšne vsebine, ki jih ne sme izraziti na glas.
To vpliva tudi na glasilke, glas, njegovo izražanje.
Zato nam delo z glasom in telesom tako zelo pokaže na vsa neravnovesja, na blokade, energijske zastoje, ki jih nosimo v sebi. Na fizično stanje, v katerem smo. Na zatrte potenciale. Travme. In na vso zdravilno moč! Na vse, kar ni bilo izživeto, na vse, kar je ostalo potlačeno, prikrito.
Bolj kot bom kot ženska živela sebe, ves ta svoj prostor, si ga vzela in v njem polno cvetela, se izražala in se ne omejevala, zatirala… bolj bom lahko ostala v svojem jedru, postavljenosti tudi takrat, ko bo svoj prostor začel raziskovati moj otrok.
In to je nadvse pomembno za zdrave generacije. Za skupnost, ki bo odpirala prostor negovanju, harmoniji in podpornosti.